|
BIKE AVANTURA ZA OGREVANJE
prispevek sovoznice in sotrpinke, sodelavke
... Saša Fabricio!
Trasa za tokratni „smaragdni“ Bike trophy je
bila k sreči postavljena in prevožena že konec maja, a to ni bilo dovolj, saj se
na trasi skrivajo orientacijske točke, ki jih je potrebo poiskati. Ali pa
skriti, odvisno na kateri strani si :-)
Most na Soči, vidite spomenik ali kaj lepšega? Sledi povečava ene
od naravnih lepot Posočja:
In kaj narediš ko moraš traso še enkrat prevoziti,
a se tako vreme kot čas z vsemi močmi trudita, da bi ti situacijo kar se da
otežila? Zajahaš motor in odvinkaš proti Bovcu, saj katero koli pot že izbereš
te čaka toliko ovinkov, da jih je lahko vesel le motorist.
Andrej Komac, gostišče Vančar, nama razlaga novo bližnjico čez
nov hrib...
In sva ga zajahala. Konjička, pravzaprav 16 konj,
ki komaj čakajo, da zapusti ceste in zagalopirajo preko prostranih makadamskih
cest. V Polhovem Gradcu je včeraj zjutraj sijalo sonce in obetalo lep, sončen
dan. Pa tudi vremenarji so za ta dan obljubljali sonce. In začetek je že bil
tak, po poti maratona Franje sva se vse do Bovca potila in kuhala v najinih
kombinezonih. A sva hitela na štart Bike Trophy, h gostišču Vančar v Čezsoči. Že
tu naju je Andrej (drugače priden kolesar, ki se bo v nedeljo potil na Franji)
opozoril, da bo popoldne dež, da bi mu ubežala se dogovorimo da se vidimo
kasneje ko končava z obhodom trase. Števci so na 0 in gasa. Po prvem makadamu in
klančku drviva in dočakava prvo presenečenje, ki pa resda v teh krajih ni tako
redko – sredi poti se v vsej svoji dolžini in „lepoti“ bohoti, sonči ali karkoli
že cca. meter dolga črna kača. Midva sva prehitra in ona prepočasna, tako da ob
tem ko jo povoziva uspem podzavestno le še dvigniti noge in zavreščati. Čeprav
me ob misli nanjo mravljinci še danes prav neprijetno spreletavajo. Morda jo
boste biketrofisti v nedeljo še srečali na poti...
Do tu pa ni šlo drugače kot peš... kje smo? KT
Sledi pa lepši del poti, ujet med pašnike, potočke
in lepe razglede, motor drvi in nama daje krila. Kmalu pa sva deležna nemalo
začudenih pogledov nemških turistov, ko z motorjem rineva na za motor res
neobičajno lokacijo. Znajdeva se v pravem tunelu iz prve svetovne vojne, polnem
lin za streljanje, seveda neosvetljenim in z vhodom širokim dobrega
pol metra. Ob izhodu
iz tunela pot postane še večja avantura, saj pot ni le ozka, ponekod je kamenje,
ki naju pošteno premetava in sicer dvignjen enduro motor mestoma tolče po tleh.
Kmalu mu dava nekaj pavze (plaz je odnesel pred pol stoletja del mulatiere) in
se naprej odpraviva peš, čeprav švicava kot nora. Ko bi vedela, da si bom le
kakšno uro kasneje še kako želela te vročino nazaj...
Jahačica... stoji na trasi, kjer so pred 90-imi leti z mulami in
konji tovorili topove in municijo na bojda neosvojljivo trdnjavo, a glej ga
zlomka, trdnjavo so nazadnje stolkli preko hriba, o čemer pričajo velike jame
okrog ruševin...
Po četrti kontrolni točki se zaveva da danes še nisva nič jedla in da najini
želodčki izvajajo štrajk, ustaviva se v prijetni gostilnici, kjer nama
natakarica razlaga da sta z možem navdušena motorista in kako se s svojim 1200
kubičnim motorjem podita naokrog. Bojda rabita vse konje, ker sta bolj močna
oba... Pa naj kdo reče da so današnji petdesetletniki kar tako ;-). Tu v
gostilni se tudi začne „lepši“ del najine avanture. Vrhovi gora se oblečejo v
temno sive plaščke, poskrbijo tudi za zvočno ozadje, ki brez upanja daje vedeti
kaj sledi – dež, dež, dež, …
Lepenjica v Lepeni
V dolini Lepene opaziva tablo ki
hvali tamkajšnji vodni gaj in krožno pot dolgo domnevno 900 metrov. Le da se še
danes sprašujem koliko naj bi bil en tak meter dolg, saj sva za pot (peš)
potrebovala več kot 1 uro, prehodila pa vsaj 5 km! Saj pogled na koncu poti,
izvir potoka Šunik je resnično lep, vse vode
naokrog ustvarjajo neko posebno vzdušje, napol pravljično, … Če bi imela čas bi
bila točka še toliko lepša, tako pa se nama mudi in z obhodom domnevno 900
metrov dolge poti izgubiva precej dragocenega časa, še posebej ker se naju dež
malo usmili in preneha.
 
Šunik
A ne za dolgo... Nato pa prava vodna avantura! Z
motorjem plujeva preko potoka, ki izvira ob poti in teče preko poti, kamni so
spolzki in na trenutke grozi, da bova še midva končala v vodi, a k sreči se ob
tako dobrem šoferju vse dobro izteče. Prva, druga, prva, drseča sklopka, ups,
kamen ob zaščito dna,... Bravo Seba! Je pa bilo pred dvema tednoma, ko sva pa
tej isti poti kolesarila, vode še več in sva na nekaterih mestih dobesedno
čofotala s stopali po njej - bila je tako mrzla, da so me še prsti na nogah
zebli! Ampak spomin na to pot je vseeno lep in doživet!
Iskanje dodatne trase
Na pol poti sledi vprašanje – oditi v varno
zavetje, saj ura ni več ravno zgodnja in midva ne ravno suha, ali nadaljevati
pot še naprej. Avantura ne bi bila prava avantura če bi odnehala – greva naprej!
Greva na drugi del trase, spet nič preveč cestni. Dež vedno bolj pada, pot je
spolzka in blatna, na trenutke si zaželim kolesa, saj je pot za motor,
izkušenega voznika in neizkušeno sopotnico že kar prava preizkušnja. A rijemo
naprej, vse do mosta kjer bodo biketrofisti rešeni makadamskih muk. Mislim (in
priznam - na tihem upam) da bova končala tudi midva, a Sebastjan ne bi bil
Sebastjan če ne bi želel raziskati še zadnje možnosti, da najde pot, ki se bo na
cilj vrnila po stranski poti in ne po glavni. Juhej, rine po makadamu navzgor,
cesta se vzpenja, ovinki so ostri in nevarni, dež buta ob čelade. Vančarjev
Andrej je omenjal možnost poti, ki jo iščeva, a pot naj ne bi bila označena, ura
pa osem zvečer! Ves avanturistični duh me je pustil na cedilu, in v glavi se mi
je že risal film kako bova sredi noči, sredi strel in grmenja rinila skozi ozke
dolinice in čez melišča, da najdeva presnete palčke! Verjetno Sebastjanu s
takšno energijo nisem bila ravno v vzpodbudo, a kaj hočemo... V Drežnici, precej
visoko in precej daleč stran od trase Bike Trophy pade odločitev – trasa ostaja
takšna, kakršna je bila predvidena že prej, to pomeni da sva zaključila in se
vračava domov oz. k noni v Bovec, saj bi bila v takšnem vremenu pot do Polhovega
Gradca prenevarna! Juhej!! Iz Drežnice po mokrih ovinkih drviva proti Kobaridu,
od tu pa po ozki in ovinkasti poti naprej proti Bovcu. Že dolgo časa ni bilo
tako lepo biti na suhem in toplem, najina oblačila in čevlji so namreč premočeni
in celo noč jih v kopalnici sušimo.
2.dan, dež.... ovinki, dež...
Do jutra ko štartava naprej se za silo posušijo, a
kaj ko naju že po 15 minutah vožnje spet ujame dež. In tokrat je brez
usmiljenja. V Idriji, kjer se ustaviva za kratek postanek je Sebastjan že čisto
premočen, jaz imam srečo da sedim za njim in mi je s tem prihranjeno pihanje. A
kljub temu ni ravno za vriskati od sreče – tudi moje noge kar plavajo v vodi,
zebe in cesta je v takšnem vremenu zelo nevarna. Po ovinkih od Idrije do Logatca
že prav drviva in že skoraj polagava ovinke – zdaj sva že kakšno uro doma in
rečem si, da je bilo vredno! In na internetu zasledim vzpodbudno novico – v
nedeljo se končno obeta nekoliko boljše vreme!
Fabricio Saša
| |
le 1">
le 1,7 % provizije!!
|
