biketrophy@kololjub.si

BIKE AVANTURA ZA OGREVANJE
prispevek sovoznice in sotrpinke">

biketrophy@kololjub.si

BIKE AVANTURA ZA OGREVANJE
prispevek sovoznice in sotrpinke, sodelavke

... Saša Fabricio!

Trasa za tokratni „smaragdni“ Bike trophy je bila k sreči postavljena in prevožena že konec maja, a to ni bilo dovolj, saj se na trasi skrivajo orientacijske točke, ki jih je potrebo poiskati. Ali pa skriti, odvisno na kateri strani si :-)


Most na Soči, vidite spomenik ali kaj lepšega? Sledi povečava ene od naravnih lepot Posočja:
 

In kaj narediš ko moraš traso še enkrat prevoziti, a se tako vreme kot čas z vsemi močmi trudita, da bi ti situacijo kar se da otežila? Zajahaš motor in odvinkaš proti Bovcu, saj katero koli pot že izbereš te čaka toliko ovinkov, da jih je lahko vesel le motorist.

Andrej Komac, gostišče Vančar, nama razlaga novo bližnjico čez nov hrib...

In sva ga zajahala. Konjička, pravzaprav 16 konj, ki komaj čakajo, da zapusti ceste in zagalopirajo preko prostranih makadamskih cest. V Polhovem Gradcu je včeraj zjutraj sijalo sonce in obetalo lep, sončen dan. Pa tudi vremenarji so za ta dan obljubljali sonce. In začetek je že bil tak, po poti maratona Franje sva se vse do Bovca potila in kuhala v najinih kombinezonih. A sva hitela na štart Bike Trophy, h gostišču Vančar v Čezsoči. Že tu naju je Andrej (drugače priden kolesar, ki se bo v nedeljo potil na Franji) opozoril, da bo popoldne dež, da bi mu ubežala se dogovorimo da se vidimo kasneje ko končava z obhodom trase. Števci so na 0 in gasa. Po prvem makadamu in klančku drviva in dočakava prvo presenečenje, ki pa resda v teh krajih ni tako redko – sredi poti se v vsej svoji dolžini in „lepoti“ bohoti, sonči ali karkoli že cca. meter dolga črna kača. Midva sva prehitra in ona prepočasna, tako da ob tem ko jo povoziva uspem podzavestno le še dvigniti noge in zavreščati. Čeprav me ob misli nanjo mravljinci še danes prav neprijetno spreletavajo. Morda jo boste biketrofisti v nedeljo še srečali na poti...


Do tu pa ni šlo drugače kot peš... kje smo? KT
 

Sledi pa lepši del poti, ujet med pašnike, potočke in lepe razglede, motor drvi in nama daje krila. Kmalu pa sva deležna nemalo začudenih pogledov nemških turistov, ko z motorjem rineva na za motor res neobičajno lokacijo. Znajdeva se v pravem tunelu iz prve svetovne vojne, polnem lin za streljanje, seveda neosvetljenim in z vhodom širokim dobrega pol metra. Ob izhodu iz tunela pot postane še večja avantura, saj pot ni le ozka, ponekod je kamenje, ki naju pošteno premetava in sicer dvignjen enduro motor mestoma tolče po tleh. Kmalu mu dava nekaj pavze (plaz je odnesel pred pol stoletja del mulatiere) in se naprej odpraviva peš, čeprav švicava kot nora. Ko bi vedela, da si bom le kakšno uro kasneje še kako želela te vročino nazaj...

Jahačica... stoji na trasi, kjer so pred 90-imi leti z mulami in konji tovorili topove in municijo na bojda neosvojljivo trdnjavo, a glej ga zlomka, trdnjavo so nazadnje stolkli preko hriba, o čemer pričajo velike jame okrog ruševin...



Po četrti kontrolni točki se zaveva da danes še nisva nič jedla in da najini želodčki izvajajo štrajk, ustaviva se v prijetni gostilnici, kjer nama natakarica razlaga da sta z možem navdušena motorista in kako se s svojim 1200 kubičnim motorjem podita naokrog. Bojda rabita vse konje, ker sta bolj močna oba... Pa naj kdo reče da so današnji petdesetletniki kar tako ;-). Tu v gostilni se tudi začne „lepši“ del najine avanture. Vrhovi gora se oblečejo v temno sive plaščke, poskrbijo tudi za zvočno ozadje, ki brez upanja daje vedeti kaj sledi – dež, dež, dež, …
Lepenjica v Lepeni


 

V dolini Lepene opaziva tablo ki hvali tamkajšnji vodni gaj in krožno pot dolgo domnevno 900 metrov. Le da se še danes sprašujem koliko naj bi bil en tak meter dolg, saj sva za pot (peš) potrebovala več kot 1 uro, prehodila pa vsaj 5 km! Saj pogled na koncu poti, izvir potoka Šunik je resnično lep, vse vode naokrog ustvarjajo neko posebno vzdušje, napol pravljično, … Če bi imela čas bi bila točka še toliko lepša, tako pa se nama mudi in z obhodom domnevno 900 metrov dolge poti izgubiva precej dragocenega časa, še posebej ker se naju dež malo usmili in preneha.



Šunik

A ne za dolgo... Nato pa prava vodna avantura! Z motorjem plujeva preko potoka, ki izvira ob poti in teče preko poti, kamni so spolzki in na trenutke grozi, da bova še midva končala v vodi, a k sreči se ob tako dobrem šoferju vse dobro izteče. Prva, druga, prva, drseča sklopka, ups, kamen ob zaščito dna,... Bravo Seba! Je pa bilo pred dvema tednoma, ko sva pa tej isti poti kolesarila, vode še več in sva na nekaterih mestih dobesedno čofotala s stopali po njej - bila je tako mrzla, da so me še prsti na nogah zebli! Ampak spomin na to pot je vseeno lep in doživet!

 

 

Iskanje dodatne trase

Na pol poti sledi vprašanje – oditi v varno zavetje, saj ura ni več ravno zgodnja in midva ne ravno suha, ali nadaljevati pot še naprej. Avantura ne bi bila prava avantura če bi odnehala – greva naprej! Greva na drugi del trase, spet nič preveč cestni. Dež vedno bolj pada, pot je spolzka in blatna, na trenutke si zaželim kolesa, saj je pot za motor, izkušenega voznika in neizkušeno sopotnico že kar prava preizkušnja. A rijemo naprej, vse do mosta kjer bodo biketrofisti rešeni makadamskih muk. Mislim (in priznam - na tihem upam) da bova končala tudi midva, a Sebastjan ne bi bil Sebastjan če ne bi želel raziskati še zadnje možnosti, da najde pot, ki se bo na cilj vrnila po stranski poti in ne po glavni. Juhej, rine po makadamu navzgor, cesta se vzpenja, ovinki so ostri in nevarni, dež buta ob čelade. Vančarjev Andrej je omenjal možnost poti, ki jo iščeva, a pot naj ne bi bila označena, ura pa osem zvečer! Ves avanturistični duh me je pustil na cedilu, in v glavi se mi je že risal film kako bova sredi noči, sredi strel in grmenja rinila skozi ozke dolinice in čez melišča, da najdeva presnete palčke! Verjetno Sebastjanu s takšno energijo nisem bila ravno v vzpodbudo, a kaj hočemo... V Drežnici, precej visoko in precej daleč stran od trase Bike Trophy pade odločitev – trasa ostaja takšna, kakršna je bila predvidena že prej, to pomeni da sva zaključila in se vračava domov oz. k noni v Bovec, saj bi bila v takšnem vremenu pot do Polhovega Gradca prenevarna! Juhej!! Iz Drežnice po mokrih ovinkih drviva proti Kobaridu, od tu pa po ozki in ovinkasti poti naprej proti Bovcu. Že dolgo časa ni bilo tako lepo biti na suhem in toplem, najina oblačila in čevlji so namreč premočeni in celo noč jih v kopalnici sušimo.

 

2.dan, dež.... ovinki, dež...

Do jutra ko štartava naprej se za silo posušijo, a kaj ko naju že po 15 minutah vožnje spet ujame dež. In tokrat je brez usmiljenja. V Idriji, kjer se ustaviva za kratek postanek je Sebastjan že čisto premočen, jaz imam srečo da sedim za njim in mi je s tem prihranjeno pihanje. A kljub temu ni ravno za vriskati od sreče – tudi moje noge kar plavajo v vodi, zebe in cesta je v takšnem vremenu zelo nevarna. Po ovinkih od Idrije do Logatca že prav drviva in že skoraj polagava ovinke – zdaj sva že kakšno uro doma in rečem si, da je bilo vredno! In na internetu zasledim vzpodbudno novico – v nedeljo se končno obeta nekoliko boljše vreme!

Fabricio Saša


le 1">


le 1,7 % provizije!!

Design: Zadnja sprememba: 04-mar-2014